PSIHODRAMSKA PSIHOTERAPIJA IN POGLED NA PSIHOSOMATSKA OBOLENJA
Psihodrama temelji na teoriji o spontanosti in ustvarjalnosti psihoterapevta in začetnika metode psihodrame Jacoba L. Morena, ki je poudarjal, da sta ustvarjalnost in spontanost glavni gonili človekovega napredka, ki delujeta neodvisno od njegovega libida in socio-ekonomskih motivov. Vsak posameznik je v osnovi spontano in ustvarjalno bitje, ki pa ga bistveno določajo tudi odnosi v družbi, v katero je rojen in v kateri igra določene vloge. Skozi vse življenje v interakciji z drugimi doživlja med drugim tudi negativne izkušnje, ki ga lahko zaznamujejo in travmatizirajo v tolikšni meri, da v njem ubijejo sposobnost kreativnega in zdravega reševanja lastnih problemov.
Psihodrama je psihoterapija in metoda za splošno osebnostno rast in razvoj, ki se je še posebej dobro izkazala pri obravnavi psihosomatskih obolenj in simptomov. Omogoča kreativno in spontano delo na sebi ter v ospredje postavlja celotnega človeka: tako mentalne-psihološke, kot telesne in medosebne-odnosne procese.
Pod psihosomatiko razumemo vzajemno delovanje telesnih in duševnih procesov kjer simptome psihosomatskih obolenj v principu dojemamo kot signal za neko motnjo v celotnem sistemu osebe v kontekstu. Podobno kot signalne luči v avtomobilu, ki opozarjajo na okvaro v sistemu, lahko sprejmemo simptom kot signal za potrebo po spremembi, po uvidu, po akciji.
Psihodramske tehnike omogočajo delo s simptomi, uvid v lastno situacijo, situacijo drugega in dogajanja v okolju, delo na telesu (tehnike ozemljenja, čuječe prisotnosti), trening pozitivnih življenjskih vlog, formiranje samozdravljenja, odigravanje težkih življenjskih situacij v varnem okolju, ipd. Zanimiva je na primer »zamenjava vloge s simptomom/organom«, le-ta omogoča hitrejši uvid v celotni problem ter uvid v možne rešitve le-tega. Delo s telesom v psihodrami pripomore k uvidu, ki bi bil s klasično pogovorno psihoterapijo velikokrat težje dostopen.
NEKATERA POGLAVJA/FAZE, KI SO ZNAČILNE ZA NEZAVEDNO AVTOMATSKO DELOVANJE PSIHOSOMATSKE STRUKTURE
DRUGI OBRAMBNI MEHANIZMI IN MOTNJE ČUSTVOVANJA
RAZVOJ BOLEZNI
Razvoj in motnje razvoja življenjskih vlog: načini nezavednega prevzemanja in razvijanja disfunkcionalnih vlog v družinskih in drugih sistemih ter zastoji v življenjskih ciklih
Človek, bolezen in kontekst (funkcija bolezni): bolezen obstaja dokler ima v sistemu svojo obrambno funkcijo (ščitimo sebe in/ali druge)
PSIHODRAMA-PSIHOTERAPIJA
1.Vzpostavitev relativne sproščenosti:
spoznavanje pomena tehnik sproščanja v vsakdanjem življenju, kot tudi pri soočenju s težkimi vsebinami v procesu lastne terapije. Na psihodrami ne samo na začetku, ampak cel čas terapije dajemo poseben povdatek na ozaveščanje telesa in temu, da integriramo telesene občutke, da jih razumemo, da od njih ne bežimo.
2.Demistificiranje emocij in čustveno opismovanje:
spoznavanje pozitivnega pomena čustev in razvijanje čutenja/bivanja v telesu
3.Soočenje z odzivi na samo bolezen (jeza, sovraštvo, sram, krivda, strah)
4.Bolezen, kot nosilka sporočila in soočenje s primarnimi travmami
5.Navidezni konflikti, konflikti in temeljni konflikt
6.Zavedanje, sprejemanje, integracija
7.Novi odzivi
Povezava do diplomske naloge
Psihosomatika in psihodrama:
psychosoma_and_psychodrama_sotlar_2018.pdf
Za dodatno literaturo se obrnite na:
e: [email protected]
Psihodrama temelji na teoriji o spontanosti in ustvarjalnosti psihoterapevta in začetnika metode psihodrame Jacoba L. Morena, ki je poudarjal, da sta ustvarjalnost in spontanost glavni gonili človekovega napredka, ki delujeta neodvisno od njegovega libida in socio-ekonomskih motivov. Vsak posameznik je v osnovi spontano in ustvarjalno bitje, ki pa ga bistveno določajo tudi odnosi v družbi, v katero je rojen in v kateri igra določene vloge. Skozi vse življenje v interakciji z drugimi doživlja med drugim tudi negativne izkušnje, ki ga lahko zaznamujejo in travmatizirajo v tolikšni meri, da v njem ubijejo sposobnost kreativnega in zdravega reševanja lastnih problemov.
Psihodrama je psihoterapija in metoda za splošno osebnostno rast in razvoj, ki se je še posebej dobro izkazala pri obravnavi psihosomatskih obolenj in simptomov. Omogoča kreativno in spontano delo na sebi ter v ospredje postavlja celotnega človeka: tako mentalne-psihološke, kot telesne in medosebne-odnosne procese.
Pod psihosomatiko razumemo vzajemno delovanje telesnih in duševnih procesov kjer simptome psihosomatskih obolenj v principu dojemamo kot signal za neko motnjo v celotnem sistemu osebe v kontekstu. Podobno kot signalne luči v avtomobilu, ki opozarjajo na okvaro v sistemu, lahko sprejmemo simptom kot signal za potrebo po spremembi, po uvidu, po akciji.
Psihodramske tehnike omogočajo delo s simptomi, uvid v lastno situacijo, situacijo drugega in dogajanja v okolju, delo na telesu (tehnike ozemljenja, čuječe prisotnosti), trening pozitivnih življenjskih vlog, formiranje samozdravljenja, odigravanje težkih življenjskih situacij v varnem okolju, ipd. Zanimiva je na primer »zamenjava vloge s simptomom/organom«, le-ta omogoča hitrejši uvid v celotni problem ter uvid v možne rešitve le-tega. Delo s telesom v psihodrami pripomore k uvidu, ki bi bil s klasično pogovorno psihoterapijo velikokrat težje dostopen.
NEKATERA POGLAVJA/FAZE, KI SO ZNAČILNE ZA NEZAVEDNO AVTOMATSKO DELOVANJE PSIHOSOMATSKE STRUKTURE
- Čustveni primanjkljaji (nezaznavanje)
- Zanikanje (vidim, a to ignoriram)
- Potlačitev (to kar mislim/čutim je sramotno, slabo, nedovoljeno)
- Dušenje čustev (če se bom izrazil, ne bo dobro / ne bom dober)
- Retrofleksija (raje, kot da se izrazim, tuhtam in premlevam v sebi)
- Kronično nezavedna negativna čustva (konstanten občutek zaskrbljenosti, strahu, brezsmisla)
- Somatizacija (zavedam se samo bolečine, ne pa kakšen je moj delež pri nastanku le-te. Dostikrat tudi “raje” zbolim, kot da bi se soočil s kakšno nalogo)
- Disociacija (v nekaterih situacijah kjer večina ljudi reagira emocionalno, se počutim popolnoma brez občutkov. Čez čas pa občutim le bolečine, ki jih ne morem povezati z nobeno konkretno situacijo)
- Racionalizacija (sebe ali drugega predvsem razumem, ne priznam pa si kaj čutim)
- Intelektualizacija (bolj domače mi je skrajno abstraktno razmišljanje, kot da si naravnost priznam kaj konkretno imam v mislih in to tudi izrazim)
DRUGI OBRAMBNI MEHANIZMI IN MOTNJE ČUSTVOVANJA
- Črno/beli svet (obstaja nekaj kar mi bo 100% pomagalo vs. nič mi ne pomaga)
- Projekcija (drugi o meni mislijo, da sem slab/šibek. Antiteza: jaz to mislim o sebi)
- Spajanje, pasivizacija in vloga žrtve (drugi me lahko neposredno osreči/prizadene oz. jaz lahko drugega. Antiteza: vsak je sam odgovoren za lastna čustva, drugi pa imajo na nas in mi na njih le omejen vpliv)
- Beg od konfliktov (raje kot preko pogajanj pridem do nečesa funkcionalnega, ostajam ter trpim ali pa odidem)
- Projektivna identifikacija in disfunkcionalni odnosi (ne vem kako in kdaj, a počutim se krivega v bližini te osebe pa sploh ne vem točno zakaj oz. kako)
- Humor (če pokažem prava čustva ne bom toliko zaželen, kot če se šalim)
RAZVOJ BOLEZNI
Razvoj in motnje razvoja življenjskih vlog: načini nezavednega prevzemanja in razvijanja disfunkcionalnih vlog v družinskih in drugih sistemih ter zastoji v življenjskih ciklih
Človek, bolezen in kontekst (funkcija bolezni): bolezen obstaja dokler ima v sistemu svojo obrambno funkcijo (ščitimo sebe in/ali druge)
PSIHODRAMA-PSIHOTERAPIJA
1.Vzpostavitev relativne sproščenosti:
spoznavanje pomena tehnik sproščanja v vsakdanjem življenju, kot tudi pri soočenju s težkimi vsebinami v procesu lastne terapije. Na psihodrami ne samo na začetku, ampak cel čas terapije dajemo poseben povdatek na ozaveščanje telesa in temu, da integriramo telesene občutke, da jih razumemo, da od njih ne bežimo.
2.Demistificiranje emocij in čustveno opismovanje:
spoznavanje pozitivnega pomena čustev in razvijanje čutenja/bivanja v telesu
3.Soočenje z odzivi na samo bolezen (jeza, sovraštvo, sram, krivda, strah)
4.Bolezen, kot nosilka sporočila in soočenje s primarnimi travmami
5.Navidezni konflikti, konflikti in temeljni konflikt
6.Zavedanje, sprejemanje, integracija
7.Novi odzivi
Povezava do diplomske naloge
Psihosomatika in psihodrama:
psychosoma_and_psychodrama_sotlar_2018.pdf
Za dodatno literaturo se obrnite na:
e: [email protected]
Copy© www.psihodrama.si
