O psihodrami

​Psihodrama je uveljavljena psihoterapevtska modaliteta, ki udeležencem omogoča, da s pomočjo spontane dramatizacije in igre vlog pridobijo vpogled v svoje notranje doživljanje in čustvovanje, raziščejo in razrešijo frustracije iz preteklosti ter izboljšajo medsebojne odnose. 

Psihodrama je celostna obravnava posameznika, ki se jo izvaja v skupini, v kateri lahko vsak od udeležencev postane pomembno terapevtsko sredstvo za drugega. Osnovna podlaga in posebnost izvajanja tovrstne terapije je igra oziroma odrsko prikazovanje doživljanja posameznika, ki temelji na akciji, medsebojni interakciji, telesnem izražanju ter dojemanju dimenzij prostora in časa.
​
Poudariti je treba, da psihodrama kljub vključevanju elementov gledališke igre in različnih rekvizitov ni igralski tečaj oziroma gledališka skupina, saj se igrani prizori ne odvijajo po nobenem vnaprej zapisanem scenariju, pač pa zgolj s spontano improvizacijo po principu »tukaj in zdaj«, torej tako, kot jih glavni »igralec«, protagonist, doživlja v trenutku, ko stoji na prizorišču.

Komu je psihodrama namenjena?

​Psihodrama je v medicini uveljavljena in cenjena psihoterapevtska metoda, ki služi kot pomoč pri obravnavi oseb, ki se zdravijo zaradi depresije, fobije in raznih odvisnosti, ali so se znašle v disfunkcionalnih odnosih. Zelo uspešna je tudi pri zdravljenju otrok, ki so bili žrtve čustvene travme ali zlorabe, saj se ti skozi igro vlog in pripovedovanje zgodb veliko lažje odprejo terapevtu in razkrijejo resnico o bolečih izkušnjah, o katerih še ne zmorejo neposredno spregovoriti.

Danes psihoterapija ne predstavlja več le oblike pomoči osebam z diagnosticiranimi psihičnimi boleznimi, pač pa je namenjena tudi vsem tistim, ki želijo zgolj izboljšati kakovost svojega življenja in odnosov, ali tistim, ki bi radi razrešili hujše travme iz preteklosti ali potlačene vsebine, ki so bile odrinjene globoko v podzavest.

V skupini je dobrodošel vsakdo, ne glede na starost, spol in poklic. Nadarjenost in igralske izkušnje niso potrebne, saj se v psihodrami sledenju vnaprej zapisanemu scenariju ne pripisuje nobenega pomena, pač pa se poudarja predvsem subjektivno in spontano predstavljanje odlomka udeleženčevega življenja in doživljanja, torej improvizacijo, ki spominja na otroško igro.
​
Udeležba je še posebej priporočljiva za vse, ki imajo kakršne koli težave s komunikacijo ter navezovanjem in ohranjanjem družbenih stikov, saj jih psihodramska skupina vzpodbuja, da vstopajo v nove odnose, in sicer na povsem drugačen način, kot so običajno vajeni – bolj iskreno, odprto in spontano.

Pred vključitvijo v psihodramsko skupino je potreben le osebni razgovor s strokovnim vodjo, da si ustvari vpogled v osebnostne in motivacijske lastnosti posameznika.

Učinki psihodrame

​Glavni namen psihodrame je omogočiti posamezniku, da se z delom v skupini sooči s svojimi dvomi in stiskami, ter se jih tako nauči premoščati. Mednje sodijo težave izhajajoče iz stresnih situacij družinskega in javnega življenja, ter težje psihološke dileme, ki se nanašajo na našo preteklost, sedanjost ali prihodnost. Pod vplivom tovrstnih omejitev in sodobnih načinov komunikacije, ki nas silijo v instant in površne stike, namreč težko vzpostavimo pristen kontakt s sabo in okolico. Iz bojazni, da bi nas soljudje prizadeli ali obsojali, vestno skrbimo za svojo masko.

Ko na prizorišču psihodrame dobimo možnost, da se odpremo sebi in drugim, prebujena ustvarjalnost v nas vzbudi željo po izražanju najširšega spektra potlačenih čustev: skrajne jeze, žalosti, obupa, strahu in nemoči, pa tudi sreče, smeha, razigranosti in veselja do življenja. S spontano in poljubno odločitvijo, katera čustva in dogodke bomo zaigrali, in hrabrim priklicem podob iz svojega notranjega sveta, se zavemo, da zmoremo nadzor nad svojim življenjem ponovno vzpostavili kar sami. Ta občutek moči in samozavesti lahko uspešno preslikamo na vsako stvarno življenjsko situacijo, ki nam natovarja breme težke odločitve.

Psihodrama posamezniku skozi igro vlog omogoča da:

Se sooči z izvorom lastnih frustracij, fobij in meja, ki mu onemogočajo osebno rast, in se jih nauči tudi uspešno premagovati

Se nauči biti iskren do sebe in drugih ljudi

Odkrije svoje resnične potrebe in želje ter lažje vztraja na poti do uresničenja zadanih življenjskih ciljev

Pridobi sposobnost iskrenega in zdravega izražanja vseh svojih čustev

​Začne prevzemati odgovornost in iniciativo v svojem življenju in se bolj pogumno sooča z novimi izzivi

Zmanjša stres in utrujenost zaradi hitrega načina življenja

Postane bolj samozavesten, sproščen, pozitiven, ustvarjalen in poln energije

Se nauči spoprijemati s težkimi življenjskimi preizkušnjami, kot so smrt bližnjih, bolezen, zlorabe in odvisnost v družinskem krogu

Poveča svojo tolerantnost in sposobnost empatije

Lažje naveže in ohrani stik ter uspešneje funkcionira, ko se od njega pričakuje delo v skupini

Učinkoviteje rešuje konfliktne situacije

Izpopolni komunikacijske veščine in sposobnost tolmačenja neverbalnih znakov

Se nauči videti določeno situacijo s stališča drugih vpletenih in tako bolje razume motive za ravnanje drugih oseb

Učinkoviteje prevzema številne družbene vloge, ki jih od njega zahteva vsakodnevno delovanje v družbi, hkrati pa se nauči sprejemati in izražati svoj pravi jaz

Psihodramska teorija

​
​Psihodrama temelji na teoriji o spontanosti in ustvarjalnosti psihoterapevta in začetnika metode psihodrame Jacoba L. Morena, ki je poudarjal, da sta ustvarjalnost in spontanost glavni gonili človekovega napredka, ki delujeta neodvisno od njegovega libida in socioekonomskih motivov. 

Vsak posameznik je v osnovi spontano in ustvarjalno bitje, ki pa ga bistveno določajo tudi odnosi v družbi, v katero je rojen in v kateri igra določene vloge. Skozi vse življenje v interakciji z drugimi doživlja med drugim tudi negativne izkušnje, ki ga lahko zaznamujejo in travmatizirajo v tolikšni meri, da v njem ubijejo sposobnost kreativnega reševanja lastnih problemov.

Moreno je izhajal iz prepričanja, da lahko vzpodbujanje spontanosti, torej pripravljenosti na improvizacijo in hitro odzivnost, posamezniku pomaga, da se v stresni in na videz brezizhodni situaciji ponovno odzove kreativno. 

Psihodrama s podrobnejšim poustvarjanjem in igranjem realnih življenjskih situacij omogoča prav to: stimulira človekovo domišljijo, da ta začne odkrivati drugačne rešitve, se nauči novih vlog, s katerimi se poistoveti, predvsem pa svobodno in brez občutka krivde izrazi svoj pravi jaz.

Elementi psihodrame

​Skupina v vlogi publike

Glavni igralec oziroma protagonist

Vodja skupine v vlogi psihoterapevta

Pomočnik oziroma pomožni ego 

Scena oziroma prizorišče, na katerem se celotna igra odigra

Na začetku psihodrame vodja med udeleženci, glede na njihove potrebe in potrebe celotne skupine, določi osebo, imenovano protagonist, na katero se v nadaljevanju osredotočijo vsi člani skupine. Naloga protagonista je, da po lastni izbiri odigra raznovrstne prizore iz svojega življenja in se tako sooči s spominom na določen dogodek iz preteklosti, z nerazrešenimi konfliktnimi situacijami, fantazijami, sanjami, fobijami itd. S pomočjo vodje skupine in metod psihodrame išče primerno rešitev, da bo znal v novih situacijah ustrezneje reagirati.

Ostali člani skupine, ki so od prizorišča fizično ločeni, prevzamejo vlogo publike. Ta ne nastopa pasivno kot klasični gledalci v gledališču, pač pa aktivno, saj se spontano vključuje v samo dogajanje, podobno, kot se je v klasični starogrški drami s svojimi komentarji vključeval zbor. Pomočniki, ki jih izbere protagonist, mu v vlogi pomožnega ega pomagajo z igranjem drugih, zanj pomembnih ljudi ali delov njegove osebnosti.

Publika sodeluje tudi pri izvedbi metod psihodrame, kot so metoda zrcala, podvojitev in zamenjava vlog. Tako lahko s svojimi komentarji in sugestijami pomembno vpliva na potek dogajanja na prizorišču. Na tak način je v vsako od psihodramskih skupin aktivno vključen vsak udeleženec, saj mu tudi igranje vlog drugih oseb ali opazovanje drugih med igro pomaga preslikati izkušnjo na doživljanje sebe in svojega življenja.
​
Prizorišče je prostor, v katerem protagonist s pomočjo ostalih članov skupine uprizori svojo igro. Pri tem si za lažjo in realnejšo ponazoritev predmetov ali oseb iz svojega vsakdanjika pomaga z osvetljavo in različnimi rekviziti, ki so na voljo, na primer s stoli in mizami, ki lahko predstavljajo tudi druge predmete iz konkretne situacije.

Vse omenjene elemente psihodrame med seboj učinkovito povezuje in vodi strokovno usposobljena oseba - režiser-psihoterapevt. Ta je odgovorna za primeren in tekoč potek dogodkov. Skrbi, da se vsak od udeležencev funkcionalno vključi v dogajanje na prizorišču, usmerja menjavo metod, scen in vlog in postopno vodi protagonista k rešitvi problema ob koncu prizora.
​

Metodologija

​Posebnost psihodrame je težnja, da se med terapijo v ospredje ne postavlja le verbalne komunikacije in pasivnega pogovora o določeni situaciji, pač pa se udeleženca vzpodbuja, da prebudi vsa svoja čutila in poleg besed v igranje svojega prizora vključi tudi celotno telo oziroma neverbalne znake, kot so mimika, kretnje, gibanje, intonacija glasu itd. Ti mu dovoljujejo, da izrazi tudi občutke, strahove in travme, o katerih dotlej ni bil pripravljen spregovoriti oziroma se jih niti ni zavedal. Tudi ostali udeleženci kot opazovalci ali soigralci protagonista skozi igro doživljajo ustrezneje, bolj celovito. Če se ne osredotočijo zgolj na pomen njegovih besed, temveč tudi na neverbalno komunikacijo, bodo ugotovili, da jim spontani in nezavedni gibi, kot so trzljaji mišic, razkrijejo mnoge sicer prezrte pomene.

Za popolnejše celostno izražanje je udeležencem psihodrame na voljo več metod: 

Zamenjava vlog (role reversal) je metoda, v kateri protagonist predstavi drugo osebo, medtem ko drugi igralec predstavi njega. To mu omogoči, da razmišlja kot druga oseba in hkrati vidi sebe v očeh drugega.

Zrcaljenje (mirroring). Na začetku je protagonist naprošen, naj zaigra svojo izkušnjo, nato pa se umakne in opazuje enega od ostalih udeležencev, ki prevzame in uprizori njegovo vlogo. Na koncu protagonist prizor komentira ali ponovi.

Podvajanje (doubling) je metoda, v kateri se protagonistu pri predstavljanju sebe pridruži drugi igralec (kot pomožni ego), ki mu z istočasnim igranjem njegove vloge s svojimi sugestijami in iztočnicami pomaga usmerjati potek dogajanja na odru in mu olajša izražanje tudi tistih elementov njegovega jaza, ki se jih sam morda niti ne zaveda.

Igranje vlog (role playing) je metoda, s pomočjo katere udeleženec predstavi osebo ali predmet, do katerega je razvil problematičen odnos.

Monološka metoda (solioquy)  spodbudi udeleženca, da s pomočjo glasnega izražanja lastnih misli izgradi samozavedanje.